Omemba: Tone Škrjanec

»Problemi, ki jih naslavljajo knjige, o katerih govorimo, so kompleksni, ne da se jih zlahka rešiti. Tudi festivala ne ustvarjamo z naivno mislijo, da bomo na njem z roko v roki odkrili rešitve. Ampak o problemih je treba govoriti in tudi o umetnosti, ki se jih dotika. Itn. odpira še en prostor za pogovor o literaturi, umetnosti in problemih in teh prostorov ni nikoli preveč.«

»S svojim delom in delovanjem nenehno opozarjam, da smo okvire nacionalnih književnosti prerasli in je naposled prišel čas za novo ali pa morda ne tako zelo novo, razumevanje književnosti kot tiste svetovne.«

»Dom ni samo streha nad glavo.«

»Priznajmo si svojo nepomembno enkratnost v vsej njeni minorni veličini.«

»Stali smo na cesti, strah in žalost v očeh. Takrat je prišla mimo dolga vrsta mož v umazanih, obnošenih oblekah.«

»Pravzaprav se mi zmerom zdi, da delam več, kot bi moral.«

»Kaj pa je tole?«

»Samo navaden zajec. Rojen je bil nekje pri Heinoli, a vzel sem ga za popotnega tovariša; skupaj potujeva.«

»Pesnik / je tisti / ki ga / besede / za silo / zlagajo / v eno«

»Neki moški me je vprašal, / kakšna je zgodba mojega življenja.«

»Na jezik sem ujela snežinko in se spraševala, ali je sneg nalezljiv.«

»To je zbirka o minevanju in poslavljanju. Vsem znana intimna usoda, spisana na pretanjen in življenjski način, kakor da bi nas pesnica povabila v prostor, v katerem se odvija njena zgodba. A iz verza v verz nam postaja bolj in bolj jasno, da je nebo pod vodo še mnogo več kot zgolj to.«

»Njegova poezija je obenem osebna in družbeno kritična, njegov glas je glas mladega posameznika, a tudi katerega koli pripadnika manjšin.«

»Škrjanec v tem delu ostaja zvest samemu sebi in svoji značilni govorici lepega in spretnega pogovornega idioma, ki beleži konkretne reči in zapisuje imena bližnjih, 'brez zadrege se vtika v vse mogoče'; si zastavlja vprašanja in je naravnan na iskanja, ki iščejo z vsemi čutili; a še vedno primarno s pogledom in pa s tipom (dotikom).«